Loading...

Michiel Vandevelde/Philippe Thuriot/Platform-K: Goldbergove variacije (2020)

Za plesalca in koreografa Michiela Vandeveldeja, ki smo ga leta 2019 na CoFestivalu gostili s predstavo Konci svetov, je plesni čas, njegova negotova prihodnost in zagatna preteklost, s pripadajočimi politikami osrednja snov. Kako vključujoča in izključujoča je (bila) umetnost sodobnega plesa, kje so meje in brezmejnosti pogledov nanj? Predstava se v zadnjem času uvršča v najvidnejše programe evropskega sodobnega plesa.

Goldbergove variacije so v predstavi Michiela Vandeveldeja drugo ime za človeška telesa, vendar ne za telesa iz medicinskih atlasov niti za kakšne druge oblike telesnih upodobitev, temveč za telesa, ki imajo svoj zgodovinski čas, četudi jih zgodovinopisja morda še nikoli niso ujela s svojim pripovednim radarjem. Goldbergove variacije so eden od emblemov glasbenega kanona, ki jih je Bach sestavil iz uvodne Arie, ki ji sledi tridesetih variacij. Bach in ples nikoli nista bila naravna zaveznika. Njegova glasba plesalca ogoli, ne da bi se slekel. To je tvegano početje in tega so se plesalci in koreografi vedno dobro zavedali. Vendarle pa svet plesa pozna nekaj izjemnih primerkov tvornega ustvarjalnega sodelovanja njegove glasbe s koreografskim delom. Prvi nam pade na misel Steve Paxton, ki je ob Gouldovih izvedbah Goldbergovih variacij ustvaril variabilna kompozicijska načela za svoj slavni solistični ples, ki ga je plesal v glavnem med letoma 1986 in 1992, v fragmentih pa smo ga gledali tudi kasneje. Zdi se, da Vandevelde kanonizirano klasično glasbo Goldbergovih variacij prebere v njeni etimologiji, kjer klasičen ne pomeni ničesar drugega kot razreden in se nanaša na družbeni razred. Od tod vprašanje njenega razrednega lastništva, s katerim se nenazadnje povezuje tudi kultura kuriranja, programiranja, izbiranja in koreografiranja, ter občutka, da mi kaj »pripada« ali pa da nekaj »ni zame«. Zgodovina in družbeni razred sta vendarle brutalna kuratorja umetnostnih sistemov. Vandevelde k sodelovanju povabi Oskarja Stalpaerta, plesalca v programu Platform-K, ansamblu iz Genta, ki je sestavljen iz plesalcev z oviranostmi, plesalko Amando Barrio Charmelo ter sebe, ki se je v zadnjih letih kot koreograf pogosteje gibal onstran odra. Glasbenik Philippe Thuriot skladb v predstavi ne izvaja na klavirju, temveč s harmoniko, za katero jih je priredil. »Kje je ples danes? Kako odprt, demokratičen in dostopen je? Katere telesne podobe imamo raje in katerih raje ne gledamo?« se sprašuje Vandevelde, ki ga vedno najbolj intenzivno zaposlujejo najpreprostejša in hkrati najtežja vprašanja. Klasična ali razredna, časovna ali zgodovinska, bi rekli. Na margini sodobnoplesne Evrope, na kateri delamo, so tudi nam najbližja tovrstna vprašanja, in vedno nam je bilo jasno, da smo ena izmed Goldbergovih variacij tudi mi sami. Tako namreč razumemo umetnost in se zavedamo, da je samo čez cesto že povsem drugače.

Koreografija: Michiel Vandevelde
Izvedba: Oskar Stalpaert, Michiel Vandevelde in Amanda Barrio Charmelo
Glasbena kompozicija in glasba v živo: Philippe Thuriot
Dramaturgija: Kristof van Baarle
Scenografija: Michiel Vandevelde, s podporo Toma Callemina
Svetovanje pri oblikovanju svetlobe: Tom Bruwier
Kostumografija: Tutia Schaad
Asistentka kostumografinje: Camil Krings
Tehnična podpora: Maxim van Meerhaeghe
Produkcija: Platform-K
Koprodukcija: Viernulvier and Kaap
Predstava je nastala s finančno podporo: Flemish Government, National Lottery, City of Ghent, Konekt, King Baudouin Foundation
Zahvala: Campo in Kaaitheater
Naslovna fotografija: Katja Illner

Ponedeljek, 28. november 2022, ob 20.00
Kino Šiška, Katedrala
plesna predstava 

Trajanje: 70 min
Vstopnina: 7/9 EUR

S podporo: