Zhana Penkova Pencheva: Všeč mi je, ko me opazuješ (2025)
ponedeljek, 30. november, 2026, ob 20.30
Stara mestna elektrarna
solo plesna predstava
Trajanje: 50 min.
Opozorilo: Predstava rabi stroboskop. Nastopajoča je v posameznih prizorih gola.
Zaljubljenost v nas vzbudi potrebo, da se popredmetimo v pogledu ljubljene osebe. To je operacija, do katere imamo v primeru koreografije zelo ambivalenten odnos. Zhana Penkova Pencheva v svojem solu ne ustvari predmeta želje, ampak koreografira popredmeteno željo.
Operacija samopopredmetenja, da bi se naselili v želji drugega, ima lahko v plesu več izidov. Eden je oblika, drugi pa telo. Prvi je lupina, drugi čas. Izkušenim gledalcem plesa nič ne vzbuja večjega odpora od cilja, ko se plesno telo v gledalčevo željo poskuša umestiti s svojo raztelešeno obliko. Da zaključi proces z obliko telesa, ki je v določenih primerih gotova že leta pred nastopom, ki ga gledamo, saj se pri vsej proizvodnji optičnih podatkov sprašujemo, ali ne bi bilo mogoče koreografije rešiti kar z računalniško animacijo glede na to, da telo pred nami ne rabi nikakršnega časa v sebi, saj ne nastaja, ampak se izgotovljeno samo umešča v vnaprej predpisane prostorske konture. Da je le lupina, v katero so se zajedla zrcala.
Nekaj povsem drugega kot plesna oblika je telo, ki se sproti izdeluje, oblikuje in spreminja v želji drugega. V pozornosti pogleda, ki dosega njegovo kožo. Povsem drugače je oživčeno. Solo Zhane Penkove Pencheve Všeč mi je, ko me opazuješ (2025) ustvari telesno ali plesno ljubezensko pismo: telo, ki živi v opaženosti osebe, ki jo ljubi. Ki »si dopisuje« z ljubimcem ali ljubimko, telo, ki se poraja iz razmerja z naslovljencem ali naslovljenko. Ki se v želji drugega uteleša, ne oblikuje. Dogaja se, kadar smo zaljubljeni, pa tudi v seksualnem razmerju z ljubljeno osebo. Način, kako se Zhana Penkova Pencheva v svojem solu uteleša, je izjemno pretanjena študija klime (odsotnega) ljubimca, ki je z njo. Ni opustošenje in ne puščava, prej krajina pred nevihto, ki ji še ne moremo določiti izida. Telo, zaposleno z nedovršnimi glagoli srca. Telo, ki se posluša. Območje plesnega utelešenja, ob katerem ne znamo ostati ravnodušni.
Ples: Zhana Penkova Pencheva
Glasba: Tsvetan Momchilov
Oblikovanje svetlobe in prostora: Ralitsa Toneva
Fotografska in video dokumentacija: Gergely
Koprodukcija: Garage Collective, ICC and Zhana Pencheva
V partnerstvu z: Toplocentrala, Sofia
Organizacija: NDA Slovenija in Kino Šiška v sodelovanju z Zavodom Bunker