Če k zgodbi CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, prištejemo izvedbo iz leta 2014, ko smo festival z minimalnimi finančnimi sredstvi zavoljo kontinuitete organizirali zgolj z dvema dogodkoma, je letošnji festivalski program petnajsti po vrsti. V festivalske programe smo si v tem obdobju prizadevali uvrščati raznolika in velikokrat tudi zahtevna koreografska dela, da bi tako sebe kot tudi domačo plesno javnost postavili pred izzive, s katerimi bi izostrili recepcijske sposobnosti.

Izmed vseh dosedanjih festivalskih izdaj je letošnji program CoFestivala v največjem obsegu sestavljen iz sodobnoplesnih in performativnih del. Umetniška dela, ki jih bomo gostili, govorijo v telesnih in gibalnih jezikih, za katere še nismo opravili jezikovnih tečajev. Govorijo s svežimi, neobičajnimi govoricami, v katere bomo morali skupaj vdreti, da se bomo z njimi o čem pogovorili. Četudi se vrsta predstav letošnjega programa dotika problematike družbenih spolov, veže program letošnjega festivala zapeljiva opna telesnih zaslonov in vse tisto, kar prehaja izza njih in skoznje. Erotika na letošnjem CoFestivalu ni proizvajalka užitka, ampak taktična operacija, s katero si lahko različni načini naslavljanja zagotovijo družbeno moč, pozornost, telesno podreditev ‒ naša življenja. 

S problematiko zapeljevanja, prostovoljnega popredmetenja v pogledu drugega ter materialnimi, telesnimi posledicami, ki se iz tega razvijejo, se ukvarjata predstavi Zhane Penkove Pencheve Všeč mi je, ko me opazuješ (2025) in MMXXV (2026) Imreja Vassa. Predstavi na svoja načina razstavljata problem materialne algoritmije, preračunljivosti, ki nam v sodobnem življenju večkrat vzbuja grozo ob dejstvu, da se nam v procesu zapeljevanja utegne izpolniti kakšna skrita želja. Celo preden to lahko ugotovimo. 

Serija predstav v našem programu se ukvarja s simptomatiko »posilstva« z drugim pogledom, z načinom vsiljenega popredmetenja ali posledicami nadvladovalnih družbenih praks. Z načini, kako nas družbeni mehanizmi, ideologije, kolonializem ali tehnologija tlačijo v kategorije, s katerimi se ne moremo poistovetiti; s postopki marginalizacij, stigmatizacij, poniževanj ali izničevanj. Kako jim ubežati, kako se jih rešiti? Darko Dragičević, Cherish Menzo, Miloš Janjić, Marko Milić, Lisa Colette Bysheim, Katrine Patry in Samwel Japhet se teh nalog lotevajo z različnimi emancipacijskimi umetniškimi sredstvi, takšna pa je tudi razstava Hristijana Nashulovskega Na meji. 

Tu gre za vprašanje, kako se izogniti postopkom zagovorništva za lastno humanost. Lanska knjiga mladega palestinskega pesnika, aktivista in intelektualca Mohameda El-Kurda z naslovom Popolne žrtve in Politika ugajanja (Perfect Victims and the Politics of Appeal, 2025) se ukvarja prav s tem vprašanjem. Namreč, kako doseči, da se tej ali oni zatirani skupnosti zagotovijo enaki pogoji, kot sicer po mednarodnih konvencijah pritičejo človeškemu življenju? Zakaj morajo predstavniki posameznih družbenih skupnosti opravljati moralno avdicijo, da bi se z njimi ravnalo zakonito, če že ne humano? 

Druga serija predstav se ukvarja prav s tistimi nevidnimi koreografi, ki tovrstne politične in družbene moči razporejajo, montirajo, urijo in nadzirajo. To počnejo z vojaškim urjenjem, treningom plesnih oblik, stimulacijami navijaške športne kulture, umetno inteligenco ali jezikovnimi normami. Lahko bi rekli, da gre za prakso, ki ji je Louis Althusser v svojem znamenitem besedilu o aparatih države, ki so odtlej v tekmi z ekonomskimi subjekti izgubili velik del svoje družbene moči, (1970) nadel ime: ideologija. 

Predstave Ginevre Panzetti in Enrico Ticconi z ansamblom Studia za sodobni ples iz Zagreba, Jasona Martina, Moritza Ostruschnjaka, Tatiane Kocmur in Jerneja Šmida se vsaka na svoj način spopada prav s temi vprašanji. Ta nevidni koreograf: vednost, s katero dobro razporejena oblast proizvaja svoje subjekte, ima v omenjenih predstavah glavno vlogo. 

Mineva pol stoletja, odkar so koreografije Pine Bausch gledalcem začele nalagati uganke, pri katerih so morali odgovoriti na vprašanje: kdo ali kaj je v posameznih sekvencah ali predstavah resnični koreograf zagonetnega plesa. Rešitve tovrstnih ugank so bile pogoj, da bi se lahko identificirala Zgodovina, v katero so bili gledalci in nastopajoči skupaj ujeti. Morda ne toliko zato, ker bi kdorkoli verjel, da bi bilo mogoče priti do njenega konca (razrešitve razrednih vprašanj, ki so njen generator), ampak da bi se lahko zamislila prihodnost, v katero bi se bili pripravljeni vsi skupaj naseliti. Predstava Dejana Srhoja in Dragane Alfirević Zamisli si (Imagine, 2026) nas postavlja prav pred tovrstno nalogo.

Da naša domišljija ne bi izpustila česa bistvenega, smo v program CoFestivala povabili nekaj posameznikov in skupin. Igor Dobričić bo na delavnici z naslovom Stati za svojimi besedami skupaj z udeleženci skušal raziskati, kako lahko sežete oblike izjav, zahtev in pozivov ostanejo uglašene s telesi, ki stojijo za njimi. Sylvain Huc bo na plesni delavnici z udeleženci nudil orodja, s katerimi si lahko (plesna) telesa zagotavljajo povečano pozornost, ki je ponavadi hkrati tudi pogoj uspešnih gledalskih dejanj pri sodobnemu plesu. Slavcho Dimitrov se bo s hrvaškim zgodovinarjem Frankom Doto pogovarjal o njegovi izvrstni knjigi Zgodovina moške homoseksualnosti v Socialistični Jugoslaviji (Fraktura, Zagreb 2025). V štiridnevni delavnici Živi plesni arhivi pa bodo arhivisti in zgodovinarji sodobnega plesa ugotavljali, s kakšnimi orodji, metodami in pristopi je sodobnemu plesu mogoče zagotoviti količino javnega časa, ki si ga zasluži. Po izbranih predstavah se bodo z ustvarjalci pogovarjali izbrani moderatorji, pogovarjali pa se bomo tudi ob druženju, ki se ga s svojimi gledalci kuratorji in ustvarjalci CoFestivala vedno veselimo. 

Dobrodošli na CoFestivalu 2026!