Loading...

Magdalena Reiter in Mateja Rebolj: Preludiji in fuge (2022) 

Leta 2003 sta Magdalena Reiter in Mateja Rebolj ustvarili izvrstno medgeneracijsko plesno soočenje Forma Interrogativa. Po dvajsetih letih se njuno drugo sodelovanje v Preludijih in fugah kaže kot ganljiva inventura njunih umetniških opusov, plesnega življenja in časa.

Bach in ples nikoli nista bila naravna zaveznika. Njegova glasba plesalca ogoli, ne da bi se slekel. To je tvegano podjetje in tega se plesalke in koreografinje dobro zavedajo. Vendarle pa svet plesa pozna nekaj izjemnih primerkov tvornega ustvarjalnega sodelovanja njegove glasbe s koreografskim delom. Sedem izbranih preludijev in fug iz zbirke Dobro uglašeni klavir v predstavi Magdalene Reiter in Mateje Rebolj stopi v dialog s časom, ki se je naselil v njuni telesi. Če bi obstajalo kaj takega kot koreografsko ali plesno besedilo, bi lahko rekli, da plesalki v predstavi Preludiji in fuge težko gledamo kot besedilo (tekst), prej kot sobesedilnost (kontekst), ki ga nosita v svojih plesnih in koreografskih biografijah, utelešenih v plesnih prisotnostih, in ki mu povečavo priskrbi prav temeljna literatura evropske klasične glasbe. Vendar hkrati v tem duetu ni pred nami ničesar razen plesa avtoric, nikakršnih pripovednih ali gledaliških elementov. Nikakršnih izpovedovanj, zgolj zelo natančno strukturiran – ples. »Vsako telo, še posebej naglašeno žensko telo, je prostor, kjer se spopadajo in prepletajo osebne izkušnje, kultura, družba, kolektivni in zasebni spomin. Sopostavitev dveh plesalk v dveh starostnih obdobjih tematsko naslavlja vprašanje telesa, zaznamovanega s časom. Življenjski motivi se skozi tok časa in vsakokratno singularnost razvijajo, nadgrajujejo, a vsa telesa nazadnje preigravajo iste teme.«

V tem taktilnem plesnem duetu ima vrsto posebnih funkcij roka, s katero se plesalki dotikata skupnih in lastnih časov, svojih preteklih teles. Njuni plesni telesi žene nekakšna dotična metrika spominjanja, njun gib je komaj vidno naseljen s preteklimi plesnimi nalogami, v katerih se pojavljajo palimpsestne plasti Forme Interrogative (2003) in njunih različnih plesnih vlog. Naseljujejo se v njunih aktualnih telesih, ki tem sledem prisluškujejo ob Bachovih skladbah, pa tudi v tišini. Te plasti so zgolj šibko razvidne, kot je značilno za spominjanje. Zrak je zgoščen od pozornega gibanja, ki vabi v svojo naselbino nekaj, kar je tukaj tako, da je ves čas drugje.

Koreografinja, plesalka in tudi gledališka koreografinja Magdalena Reiter je podpisana pod obsežnen korpus avtorskih plesnih del. Plesno kariero je začela v domačem Gdansku, nadaljevala pa v Bruslju in Ljubljani. Mateja Rebolj, Prešernova nagrajenka za življenjsko delo, je ikonična plesalka sodobne in klasične plesne umetnosti ter gledališke retrogarde v sodobni Sloveniji.

Koreografija in izvedba: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter
Glasba: Johann Sebastian Bach
Dramaturgija: Pia Brezavšček
Glasbena analiza: Sašo Vollmaier
Oblikovanje svetlobe: Mojca Sarjaš
Produkcija: Zavod Mirabelka
Partnerji: Zavod Bunker, Zavod Maska
Predstava je nastala s finančno podporo: Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo

Organizacija: Kino Šiška in NDA Slovenija v sodelovanju z Bunkerjem

Sreda, 30. november 2022, ob 19.00
Stara mestna elektrarna
plesna predstava

Trajanje: 40 min
Vstopnina: 7/9 EUR

S podporo: