Loading...

Cofestival

V času po epidemičnem zaprtju, ko so bili telesni stiki drastično okrnjeni, se je celoten spekter scenskih umetnosti in koncertne glasbe znašel pred temeljnimi problemi svojega obstoja. Plesne umetnosti so bile prikrajšanje za praktično delo, brez katerega plesih umetnosti ne more biti. Četudi se zavedamo družbene odgovornosti in solidarnosti, ki sta povezani s skupnim zdravjem, in kako je v času pandemij ali epidemij naše samoomejevanje neizbežno in nujno, nam je hkrati jasno, da so individualne in kolektivne plesne zgodbe različne in da določenih zaostankov in prekinitev nikoli ne bo mogoče nadomestiti ali zapolniti. Nenazadnje imajo izolacije posledice za naše duševno zdravje. 

Ob količini brezstičnega časa, ki je v zadnjem letu in pol okupiral naša življenja, smo se odločili, da letošnjo izdajo CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, osredotočimo na neki poseben stičen in relacijski čas, ki je pred približno pol stoletja v sodobnem plesu dobil ime raziskovanje gibanja (v angleščini uveljavljeni movement research). Tovrstni interesi v omenjenem obdobju niso vzniknili iz nič, ampak jih je že z vstopom v moderno dobo od druge polovice devetnajstega stoletja zaradi različnih razlogov proučevala kineziologija. Prvenstveno zaradi zdravstvenih, da bi z vpogledi v motoriko telesa zmanjšala število poškodb in jih primerno zdravila, ali da bi optimizirala telesno delo manualne industrijske proizvodnje. A že zelo kmalu sta sodobnoplesna umetnost in kineziologija začela sklepati pakte, se (ne)uradno družiti, oplajati in sestavljati svoja različna znanja in kompetence, da bi druga drugi koristili. Časa izkušenj ni bilo mogoče pospeševati, terjal je trajanje in v nekaterih primerih prehitel razvoj tehnologije, ki je analizo tovrstnih telesnih izkušenj lahko samo potrdila. 

Da pa je raziskovanje gibanja lahko postalo del umetniških del in njihove recepcije, je morala v sodobnem plesu sovpasti cela vrsta načrtnih in naključnih situacij, okoliščin in pogojev, ki jih na tem mestu ne moremo obravnavati, lotili pa se jih bomo z našim letošnjim programom. Med ključnimi pa je bila vendarle prepričanost javnosti in plesnih umetnikov, da se v dogodkovnih umetniških praksah (ali oblikah) v prostoru in času, ki so ga gledalci in umetniki pripravljeni deliti, lahko postopoma razvije tudi kaj, kar ni imelo končne oblike že pred dogodkom. Četudi se danes to zdi nekam samoumevno, sredi dvajsetega stoletja ni bilo tako. Takrat je imela svojo odprto obliko v razmeroma jasnih in spremenljivih stilnih okvirih izključno jazzovska glasba, šele ko so javno legitimnost pridobili aleatorični načini glasbenega komponiranja, ki so z neobičajnimi notacijami terjali, da poustvarjalec v izvajanje skladbe vloži večji delež lastne interpretacije, so se razpoložljiva in razmeroma uspešna umetniška znanja lahko na postopkoven način vključila tudi v področje sodobnega plesa in moderne skulpture. 

Razvoj, ki so ga od srede petdesetih do konca sedemdesetih let doživela ta umetniška področja, je proizvodnjo in recepcijo teh umetnosti temeljno spremenil. Od takojšnje sinhronizacije umetniških stilov in gledalskih okusov, ki so dela bodisi zavračali, bodisi sprejemali, se je interes umetnikov in gledalcev osredotočil na to, kar pred njihovimi telesi in očmi nastaja in se razvija sproti, ponavadi skladno z izhodiščnimi dogovori, zastavki ali koncepti. V proizvodnjo in recepcijo plesa je vstopil razvojni ali postopkovni čas, z njim pa tudi jezik, s katerim se je izkazoval interes, da se izkustvene plasti plesa pretvorijo v besede, izraze, termine in pojme, ki bi jim zagotovili pripadajočo racionalnost. Raziskovalnost. 

CoFestival, mednarodni festival sodobnega plesa, ki smo ga prvič predstavili leta 2012, je v svojih dosedanjih programih predstavljal širok estetski in praktični spekter sodobnoplesnih umetnosti in praks, zato raziskovanje gibanja v naših programih ni nikakršna novost. Vendarle pa smo se odločili, da bomo tej temi letos posvetili posebno pozornost tudi zato, da bi s tem retrospektivno osvetlili svoje dosedanje kuratorske odločitve in afirmirali delo plesnih umetnic in umetnikov, ki tovrstnim sodobnoplesni praksam pri nas posvečajo posebno pozornost. Ni jih namreč malo, njihovo delo pa v domačem kulturnem prostoru po našem prepričanju nima vidnosti in prepoznavnosti, kakršno bi si zaslužilo. Hkrati se nam zdi ključno, da do artikulacije specifičnih gledalskih izkušenj, povezanih z raziskovanjem gibanja, pomagamo tudi domači sodobnoplesni javnosti, saj je nujno, da se z našimi programi razvijajo tudi proceduralni pogledi na ples z njihovimi možnimi ubeseditvami, ki seveda nikoli ne ostanejo brez svojih neubesedljivih preostankov. 

V letošnji program CoFestivala smo uvrstili odprta, proceduralna plesna dela, kakor tudi stabilnejše koreografske strukture, vendar niti ena niti druga ne bi nastala brez zelo podrobnih in izvirnih raziskav gibanja ter specifičnih metodologij, ki so z njimi povezana. Nekateri izmed koreografinj in koreografov se s tovrstnimi raziskavami spopadajo že desetletja, zato so njihova znanja izjemno dragocena in zanimiva. Tako kot gledalci tudi oni postopoma razvijajo svoj recepcijski instrumentarij, povezan s kinestetično empatijo in inteligenco, oboji pa se zavedajo, da ta proces nikoli ni zaključen, da ni stvar produkcijske rasti, temveč ustvarjalnega razvoja, da se izkustvenega časa ne da prehiteti z nematerialnimi informacijami in da je prav čas stika (ali celo dotika) ključen, če se želimo prebiti onstran gotovih in razvidnih telesnih lupin, ki se ne zmorejo premikati brez takšne ali drugačne koreografije. 

Ta javna stičnost sodobnega plesa, ki se odvija med gledalstvom in umetniškim plesnim delom, je hkrati po našem prepričanju v sodobnem trenutku globalnega sveta tista skupnostna potencialnost, ki zaradi svoje telesnosti vsebuje inherentno političnost. Predvsem zaradi tega, ker naše načine nematerialne, segregirane in virtualne delovne proizvodnje razkriva s svojim materialnim (telesnim, prostorskim in časovnim) negativom, s katerim naših življenj ni mogoče več tako zlahka virtualno nadzirati, disciplinirati ali koreografirati njihovih želja. Prav zaradi tega se nam zdi že od samega začetka CoFestivala nujno afirmirati širok spekter plesnega dela, ki ga ne predstavljajo izključno gotove in nespremenljive oblike stabilnih koreografij. Ne zanima nas samo, kaj naša individualna ali kolektivna telesa so, ampak kaj lahko šele postanejo; ne zanima nas zgolj identiteta, ampak predvsem razlika, ne zanima nas samo, kako vešče se lahko telo premika, ampak ali se je sposobno z dotikom ali stikom odzvati na naše telo, si vzeti svoj pripadajoči čas, odpreti prostor skupnega in z nepredvidljivimi zamislimi poiskati oblike ali prehode stičišč, ki jih samo ne zmore načrtovati. 

Od vsega, kar se ima zgoditi na programu CoFestivala 2021, nas najbolj veseli, da bomo gostili privlačne, fascinantne in gledljive in uspešne predstave, ki pa jim je nemara skupno to, da se pogled in ples srečujeta tako na odru, kakor tudi v avditoriju. Raziskovanje gibanja je v zgodovini sodobnega plesa namreč konstitutivno določilo to, da sta pogled in ples zavzela skupno, neločljivo mesto: da je vsaka plesalka hkrati tudi natančna gledalka lastnega početja, lastne izkušnje in da se izkušnja gledalke v ključnem trenutku znajde sredi plesa ali koreografiranja estetskega doživljaja. Tu se v plesu začne zgodba emancipirane gledalke.