CoFestival 2025
14. mednarodni festival sodobnega plesa
Med 21. in 28. novembrom bo potekal že 14. CoFestival, mednarodni festival sodobnega plesa, ki nastaja v organizaciji Nomad Dance Academy Slovenija in Centra urbane kulture Kina Šiška ter ob podpori partnerjev. Z letošnjim programom festival izpostavlja, da so naša telesa vselej del nečesa večjega. V tem je tudi moč plesa.
Umetnost plesa je ena redkih umetniških praks brez posredniškega nadomestila. Tako rekoč nemogoče si jo je vzeti domov. Nobena knjiga, plošča ali posnetek nam ne zmoreta nadomestiti izkušnje plesnega dela, osredotočenega na človeško telo. Ta izkušnja je na voljo večinoma zgolj v živo, kadar nismo sami. Slednje dejstvo nam je s svojo skupnostno karakteristiko blizu, vse dokler ples ne spregovori tudi o pogledih, ki so pritrjeni na stene v obliki nadzornih kamer, da bi prepoznali oblike človeške kinetike in informacije o naši prisotnosti poslali v centre nadzorov. S slednjim se ukvarja predstava Marka Milića in Uroša Krčadinaca Brez koraka, ki bo na CoFestivalu izvedena v okviru evropskega projekta Modina, posvečenega razmerju med koreografijo in tehnologijo ter umetno inteligenco. Kino Šiška je partner tega projekta.
Centri nadzora pa niso vselej izključno zunanje instance. Ker smo v spektaklu sveta gledana bitja, kot nekje pravi Maurice Merleau-Ponty, so nadzorne kamere v naših lastnih očeh – hočemo ali nočemo – velikokrat oblika samokontrole. Zrcalna podoba v naših lastnih očeh je svojevrstna nadzorna kamera, ki lahko od časa do časa zazna tudi tujke, ki jih ni sposobna pripisati sebi. Operacijo samo-ogleda je mogoče, tako kot v solu Sonje Pregrad Objekt plesa, vzeti kot queer metodo in ples ali telo gledati drugače.
Predstave Dance On Ensemble (Izdelovanje plesov, plesni večer z deli Mercea Cunninghama, Marthe Graham, Tima Etchellsa in Mathilde Monnier) ter Andreje Rauch Podrzavnik in Milana Tomášika (Cage Open. Tovornjak, ki se pelje mimo glasbene šole) so povezane s paradigmatskim prelomom v sodobnem plesu, ki je pod vplivom nazorov ameriškega skladatelja Johna Cagea prekinil s težnjo, da mora biti plesna koreografija skomponirana z avtoriteto koreografovega zunanjega pogleda. Namesto tega je podvržena lastnim notranjim mehanizmom, ki jo gradijo z reševanjem koreografskih problemov, ne da bi ti bili nujno optične narave. Takšno razumevanje je močno razprostrlo ustvarjalno participacijo, s katero plesalke in plesalci niso bili več izključno instrumenti koreografovega pogleda, ampak soustvarjalci umetniških del. Pod vplivom evropskega konstruktivizma in s Cageevim zanimanjem za čutne lastnosti vsakdanjega okolja se je v plesu vzpostavil prostor za širok spekter tega, kaj vse je lahko koreografija, ne da bi morala na vsak način biti vizualno všečna.
Pogled drugega ali drugi pogled postane zagaten, kadar želi biti naš koreograf. Umetnost performansa, s katero že več kot pol stoletja sodeluje tudi sodobni ples, je učinkovita predvsem zaradi tega, ker vztrajno spodkopava in problematizira koreografovo avtoriteto, zaradi katere lahko koreografa razumemo tudi kot družbeno normo. Predstavi Haralda Beharieja (Batty Bwoy) in Tirana Willemseja (blackmilk) se osredotočata na spolne vidike te norme in se spopadata s tem, kar želi uveljaviti. Petja Golec Horvat (moj privatni lastni*) in Bor Prokofjev (Equilibrium) po drugi strani svoje razmerje z njegovimi zahtevami premišljeno razgibata v različnih eksistencialističnih plesnih krajinah.
S solom Temna pesem (1937), ki danes sodi v kanon sodobne plesne umetnosti, bo prvič domačemu občinstvu na ogled kakšno delo ameriške koreografinje Marthe Graham. V tridesetih letih preteklega stoletja je plesno odgovarjala na špansko državljansko vojno in vzpon nacizma v tretjem rajhu. Umetnost plesa je s tem izrazila svojo solidarnost z bojem za reči, ki so nam skupne in ki jih moramo kot človeška skupnost deliti. Pionirke modernega plesa so menile, da s plesnimi soli plešejo skupnost ali duet s tem, kar jih obkroža, zato nikoli niso imele občutka, da so v plesnih solih same. Isabelle Schad v Študijah brezmejnosti #2 – Golota in krajina ubere obratno pot, saj skupino teles preplete v mnoštvenost, v kateri samota izgine. Sylvain Huc in Mathilde Olivares pa v Novem življenju ustvarita nekakšen temeljni plesni duet, ki želi počastiti radost skupnega plesnega dela.
Programi CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, so svoje motivacije vselej iskali prav v tem izhodišču, ki se zdi leta 2025 pomembnejše kot kadarkoli doslej. Naša telesa so vselej del nečesa, kar je večje od nas samih. Četudi nas utegne to dejstvo kdaj tudi preplašiti, je moč plesa prav v njegovi umeščenosti v telesa skupnosti. Ko se nam v umetnosti plesa primerijo čarovnije, ki jih skupaj prepoznamo, nas to hkrati razveseli. Takrat vemo, da nismo sami.
Označite si koledarje in spremljajte kanale CoFestivala, več podrobnosti o programu bomo delili kmalu!
Festivalske vstopnice so že v prodaji!
Vstopnice za posamične dogodke v prodaji kmalu.
21.–28. november 2025, več prizorišč
Organizacija: Kino Šiška in Nomad Dance Academy Slovenija