Obdobje pred CoFestivalom

2008‒2009

Fičo Balet kot partner regijske sodobnoplesne mreže Nomad Dance Academy (NDA) v juniju 2008 in 2009 organizira zaključek regijskega nomadskega sodobnoplesnega izobraževalnega programa v obliki festivalske izdaje z naslovom Kratki rezi (Short Cuts). Udeleženke in udeleženci z Balkana in mednarodnega prostora skupaj z mladimi domačimi ustvarjalci s področja odrskega zvoka, oblikovanja prostora in svetlobe predstavijo svoja zaključna dela.

Po letu 2002 vadbeni prostor za lokalno sodobnoplesno umetniško skupnost postane opuščeni Kino Šiška, eden njegovih osrednjih skrbnikov pa Goran Bogdanovski s Fičo Baletom. V tem obdobju Mestna občina Ljubljana prenovi stavbo in jo leta 2009 odpre kot novoustanovljeni Javni zavod Center urbane kulture Kino Šiška, v katerem je poleg 60-odstotnega deleža sodobnega glasbenega programa načrtovan tudi delež sodobnoplesne, eksperimentalne in razstavne produkcije. Direktor Centra urbane kulture postane Simon Kardum, njegov pomočnik za menedžment in finance pa Mitja Bravhar. Kot poplačilo simbolnega dolga, ki ga program novega kulturnega centra čuti do sodobnoplesne skupnosti, Kino Šiška začne iskati možne oblike sodelovanj z njo. Ena od njih je vstop Gorana Bogdanovskega in Kina Šiška z Mitjo Bravharjem v evropski projekt Modul-dance.

2010‒2011

Junija 2010 program Kratkih rezov s povečanimi kuratorskimi ambicijami Gorana Bogdanovskega in nekaterih drugih članov Nomad Dance Academy (Dragana Alfirević, Dejan Srhoj) preraste v mednarodni sodobnoplesni festival Pleskavica, ki v svojem programu združi izobraževalne produkcije NDA z mednarodnim sodobnoplesnim programom. Leta 2011 se razširjena ekipa Pleskavice (Goran Bogdanovski, Dragana Alfirević, Sandra Đorem, Gregor Kamnikar, Dejan Srhoj, Jasmina Založnik in Rok Vevar) odloči, da namesto predstav povabi šestintrideset umetnic in umetnikov z Balkana in iz mednarodnega prostora ter številne domače. Povabljenci z obiskovalci dnevno kurirajo umetniški in diskurzivni program, zvečer pa predstavljajo njegove rezultate. V produkcijo Pleskavice 2011 je že vključeno Umetniško društvo Nomad Dance Academy Slovenija, ki je ustanovljeno konec leta 2010.

CoFestival 2012–2022

2012

COFESTIVAL 2012 (26. 5.‒8. 6. 2012). Ena od osrednjih teženj CoFestivala, prizadevanje za sodelovanje in sobivanje razlik – tako estetskih, kakor tudi nazorskih in organizacijskih –, se uresniči v obliki sofestivalskega formata, h kateremu pristopijo evropski projekt Modul-dance s partnerjem Kino Šiška, Pleskavica s partnerjema Fičo Baletom in Nomad Dance Academy Slovenija ter Ukrep, festival plesnih perspektiv, s Plesnim teatrom Ljubljana. CoFestival je odziv na spreminjajoče se politične, gospodarske, kulturne in umetniške razmere po letu 2008, ki k nam prihajajo z zamikom. Čeprav je CoFestival 2012 programsko zelo eklektičen, se na njem očrtajo nekatere temeljne smernice, ki jim je zvest še danes: afirmacija (1) sodobnega plesa kot širokega spektra estetik in praks, (2) plesnega dela v najširšem smislu (od gibalnega do diskurzivnega dela), (3) javnega časa sodobnega plesa (od zgodovinskih do najsodobnejših primerkov del in praks), (4) kolektivnih estetskih oblik in plesnih praks, (5) singularnih teles, identitet in razlik plesa, (6) koreografskih umetniških kontekstov in skupnosti (na lokalni in državni, regijski in mednarodni ravni), (7) koreografije kot razširjene prakse, (8) sodobnega plesa v negledaliških prostorih in različnih medijih, (9) festivalskega kuriranja kot postopkovnega dela, (10) sodelovanja in sobivanja razlik.

Na festivalu se zvrsti 41 dogodkov (s ponovitvami 46), ki si jih ogleda 2779 gledalcev; povprečna obiskanost festivala je 68 gledalcev na dogodek. Umetniški odbor sestavljajo: Goran Bogdanovski, Dragana Alfirević, Sandra Đorem, Gregor Kamnikar, Sinja Ožbolt, Dejan Srhoj, Jasmina Založnik in Rok Vevar.

2013

COFESTIVAL 2013 (17. 6.‒21. 6. in 21. 9.‒29. 9. 2013). CoFestival je sestavljen iz dveh delov: junijskega in septembrskega. Osrednja festivalska tema je umetnost sobivanja, ki v septembrskem delu iniciira Nomad Dance Institute, serijo umetniških in diskurzivnih projektov, ki je plod sodelovanja regijske mreže z vrsto povabljenih ustvarjalcev. Obe izdaji uvede obsežen filmsko-plesni program, septembrska se začne o s predvajanjem Wendersovega filma, posvečenega Pini Bausch v 3D verziji. Poleg domačih in tujih predstav se junija odvije delavnica kompozicijskih principov Mateja Kejžarja, septembra pa nekdanji član Ultima Vez Eduardo Torroja z mladimi udeleženci dela na elementih predstave Wima Vandekeybusa Česa se telo ne spomni (1987). Poleg plesnih predstav septembra gostimo uprizoritev Čehovove Utve, izrazito raziskovalno gledališko delo, ki jo je Tomi Janežič postavil s člani Srbskega narodnega gledališča Novi Sad in študenti dramske igre na tamkajšnji gledališki akademiji.

Junijski del festivala sestavlja 8 dogodkov, ki si jih ogleda 532 gledalcev (67 gledalcev na dogodek), septembrskega pa 11 dogodkov, ki si jih ogleda 869 gledalcev (79 na dogodek). Oba dela skupaj si ogleda 1401 gledalec (v povprečju 74 na dogodek). Kuratorska in produkcijska ekipa festivala se odloči, da bo strategijo pridobivanja sredstev usmerila na tuje lokalne, regijske in državne sklade, ki podpirajo izvoz umetniških del in na ta način razpršila finančne vire, kar počne še danes. Umetniški odbor sestavljajo: Goran Bogdanovski, Dragana Alfirević, Jasmina Založnik, Dejan Srhoj, Rok Vevar, Sinja Ožbolt in Andreja Kopač. Po koncu festivala se iz sestave CoFestivala umakne festival plesnih perspektiv Ukrep, iz umetniškega odbora odideta Sinja Ožbolt in Andreja Kopač, z letom 2013 pa se sklene tudi evropski projekt Modul-dance.

2014

COFESTIVAL 2014. Program CoFestivala 2014 je okrnjen in prehoden, saj je po koncu evropskih projektov in drugih ciklusov financiranj programiranje onemogočeno. Tako se v medfestivalskem letu zvrstita dva dogodka: v Kreativnem centru Poligon srbski umetniki (Dušan Broćić, Bojan Đorđev, Siniša Ilić, Jana Jevtović, Dragana Jovović, Maja Mirković, Katarina Popović, Ljiljana Tasić) v sodelovanju z domačimi Jano Božič, Ivo Tratnik, Simonom Macuhom, Ines Šimunić, Jasmino Založnik) ustvarijo participatorno delo Poligon v poligonu (podprto s sredstvi evropskega projekta Life Long Burning, kjer sodelujemo kot novi partnerji), ki ga razumejo kot aktivni, performativni družbeni prostor, v Kinu Šiška pa festival gosti Grobnico za Borisa Davidoviča po naslovni kratki zgodbi znamenite zbirke novel Danila Kiša, ki jo je v produkciji Mini teatra zrežiral Ivica Buljan. Kuratorski kolektiv (Dragana Alfirević, Goran Bogdanovski, Mitja Bravhar, Dejan Srhoj, Rok Vevar in Jasmina Založnik) se konsolidira za naslednjo izdajo festivala, pridobi sredstva za naslednje srednjeročno obdobje in nato skupaj deluje v isti zasedbi do leta 2018. V tem obdobju se CoFestival finančno in vsebinsko razvije ter gradi pridobivanje javnega zaupanja. CoFestival na večletnem projektnem razpisu 2014‒2017 na Ministrstvu za kulturo pridobi sredstva v letnem znesku 12.000 EUR. Za CoFestival 2014 ni statistike obiskanosti.

2015

COFESTIVAL 2015 (25. 11.‒6. 12. 2015). Festivalska izdaja 2015 je prelomna, saj si z ustvarjenimi pogoji kuratorska ekipa prvič zagotovi večjo stopnjo kuratorske avtonomije, s katero na selektiven način realizira skoraj vse glavne smernice kontekstualnih kuratorskih teženj, zastavljenih ob ustanovitvi festivala. Kuratorska ekipa zapiše, da jo na CoFestivalu 2015 zanimajo raznoliki umetniški pristopi, ki intervenirajo v polje našega pogleda in nas silijo, da kolektivno reflektiramo imaginarne ali stvarne koreografsko-plesne figure. Festival odpre predstava Doris Uhlich Več kot goli (More Than Naked), otvoritveni govor na festivalu izvedeta Dragana Alfirević in Mitja Bravhar v »cesarjevih novih oblačilih«. S filmskim in diskurzivnim programom se kuratorska ekipa dotakne perečega problema sodobnih ekonomskih in političnih migracij, ki se leta 2015 stekajo v Evropo.

V katalogu 2015 kuratorska ekipa zapiše: »S prežemanjem in sopostavljanjem raznolikih praks in dogodkov poskušamo odpreti prostor, ki bi bil dovolj prepusten, da bi nam omogočil festivalske dogodke doživeti kot vabilo, na podlagi katerega bi kot improvizatorji življenja aktivneje pristopili k našemu lastnemu bivanju. To bivanje prepoznavamo kot nasprotovanje programu popolne kapitalistične mobilizacije družbe in kot poziv k lastni intervenciji v predpostavljene družbene prostore, v katerih je so-bivanje ugledano kot perspektiva in pozicija. Povezovanje, preizpraševanje, odpiranje in kritično (so)delovanje je postavljeno kot izziv nam vsem.

Dogodki, ki jih predstavljamo, se vsak na svoj način vpisujejo v teme sobivanja in s tem ustvarjajo pogoje novim estetikam, ki nas zanimajo. Z njimi preizprašujemo pozicijo marginaliziranih skupin v družbi, pozicijo gracioznih in pogosto neslišnih glasov balerin, izpostavljamo improvizacijo kot orodje, postopek in uprizarjanje (delavnica in predstava), arhiviranje kot umetniški proces v relaciji do arhiviranja umetniških procesov. Premišljujemo festivale kot tisto polje, ki vse bolj zahteva premislek v obliki (samo)kritike in s tem odpira možnost premisleka o njegovih potencialih ter ustvarjanja pogojev drugačnega delovanja. Pozabiti ne smemo na umetnike, na njihovo ranljivo pozicijo, ki je lahko enako marginalna, izpodrinjena in izkrivljena, kar se še posebej razkrije s časovnim odmikom in v tematizaciji perečih družbenih tem. Festival razpiramo kot prostor srečanja in možnost sobivanja različnih političnih stališč in ne le infantilnega občudovanja ‘popolnega telesa’ in plesne tehnike.«

Festival je sestavljen iz 15 dogodkov, ki si jih ogleda 703 gledalcev (v povprečju 47 gledalcev na dogodek). Nomad Dance Academy Slovenija preko mreže Nomad Dance Academy s partnerstvom v evropskem projektu Life Long Burning prične črpati sredstva z omenjenega naslova za projekte, vezane na Nomad Dance Institute, s katerim v naslednjih letih okrepi sofinanciranje festivala, Kino Šiška pa postane članica evropske plesne mreže European Dancehouse Network, ki se s svojimi programskimi sklopi v naslednjih letih intenzivneje vključi v različne festivalske izdaje.

2016

COFESTIVAL 2016 (25. 11.‒4. 12. 2016). Kuratorska ekipa je v katalog CoFestivala 2016, posvečenega temi plesa in upora, zapisala: »Letošnji CoFestival prinaša koreografsko masovko Kolektivni poskoki uveljavljene nemške koreografinje Isabelle Schad, v kateri koreografinja preizprašuje emancipatorne potenciale mnoštvenega plesnega telesa. Tradicionalne obrazce plesnih kolektivov pod optiko korporativne ekonomske eksploatacije z antropološkim pristopom koreografsko raziščeta Amanda Piña in Daniel Zimmermann v predstavi Ples in upor iz serije Ogrožena človeška gibanja. Z vidiki kolektivnosti in estetike se na različne načine ukvarjata predstavi Gorana Bogdanovskega 2:0, ki pomeni vrnitev k razseljenemu baletno-nogometnemu kolektivu iz leta 2000, s katerim je koreograf v ljubljanski operi predstavil svojo sodobno baletno uspešnico 1:0, ter španskega plesalca in koreografa Alberta Quesade, ki se v Solu na Bacha in Glenna ukvarja s koreografsko proceduralnostjo, s katero je koreografovo instanco v novejši plesni zgodovini nadomestila egalitarna raba plesnih partitur in s tem de-hierarhizirala koreografsko polje plesnega modernizma. Z vidiki telesnega nasilja v sodobni družbi se ukvarja predstava mladih nemških umetnikov Verene Billinger in Sebastiana Schulza Nasilni dogodek, v kateri se oblike sodobne spektakularne telesne brutalnosti analizirajo v različnih oblikah mediatizacije, flamsko-portugalski duet Še vedno te prenašam Pietera Ampeja in Guilherma Garrida pa razstavlja nasilnost moškega prijateljstva v okviru heteronormativnosti. Performans domače umetnice Bare Kolenc z naslovom Retorika − Zasebne misli 4º problematizira institucijo sodstva in pravne retorike v razmerju do odmerjene retorične funkcije, ki je znotraj sodnega aparata dodeljena posamezniku, predstava Samo moje srbskih plesalcev, performerjev in koreografov Igorja Koruge in Ane Dubljević pa se na pretresljiv način ukvarja z oblikami sodobne psihopatologije ter hkrati zastavlja vprašanje, ali izstop iz privatnega razreševanja sistemskih protislovij lahko privede do nove družbene konsolidacije.

Predstava Približevanja #5 nemško-srbskega tandema Martina Sonderkampa in Darka Dragičevića nam razodene, da družbenega in političnega prostora ali prostora emancipacije ni mogoče razumeti brez temeljnega razumevanja posebnosti fenomenoloških – materialnih dinamik (individualnih ali mnoštvenih) teles v odnosu do kraja in njegove utilitarnosti (prostora), solo Roberte Milevoj z naslovom Spet Roberta pa si s tankočutno plesno ekspresivnostjo zastavi vprašanje, ali je med naravnim in umetnim prostorom ob eskapizmu možna še kakšna sprava in stik.

Spremljevalni program se bo ukvarjal z razširjenimi pogledi na pojem koreografskega, plesnega in kulturnega dela ter s časovnimi (zgodovinskimi) telesnimi in umetniškimi sledmi. Zgodovinske plesne kontekste in skupnosti bosta naslavljala razstava Ksenija Hribar: med britanskim in slovenskim sodobno plesnim kontekstom ter strokovno srečanje Arhiviranje koreografskih praks v okviru programa Nomad Dance Institute. Z različnimi fenomeni akumulacij časa v telesih se bomo ukvarjali z Martinom Sonderkampom in Darkom Dragičevićem na delavnici Podaljševanja #1, ob filmu Michaela Maurissensa Telo kot arhiv in v pogovoru s plesnim dramaturgom Guyom Coolsom na predstavitvi njegove nove knjige Imaginative Bodies. Nina Božič Yams in Dejan Srhoj bosta na delavnici Uporaba koreografskih orodij v organizacijskem kontekstu sodobni ples skušala razširiti na druga polja družbenih dejavnosti, vsi skupaj pa se bomo na predstavitvi knjige Franca Berardija Bifa z naslovom Kognitarci in semiokapital, ki bo kmalu izšla pri Zavodu Maska, s Katjo Čičigoj poukvarjali s perečim vprašanjem prekarnega dela.«

Festival je sestavljen iz 21 dogodkov, ki si jih ogleda 1616 gledalcev (77 na dogodek). Nomad Dance Academy Slovenija postane partner evropskega projekta DANCE ON PASS ON DREAM ON, s katerim v naslednjih letih okrepi sofinanciranje festivala.

2017

BALKANSKA TURNEJA MREŽE EDN (22.–29. 4. 2017). Aprila 2017 razširjena kuratorska ekipa CoFestivala predstavnike evropske sodobnoplesne mreže European Dancehouse Network popelje na ogled sodobnoplesnih urbanih središč Balkana od Ljubljane, Zagreba, Beograda in Skopja do Sofije. V vsakem mestu je organiziran umetniški in diskurzivni program ter predstavitev lokalnih sodobnoplesnih skupnosti in njihovih dejavnosti.

COFESTIVAL 2017 (12. 9.‒24. 9. 2017). V Uvodniku v CoFestivalskem katalogu 2017 piše: »Da bi razlike spregovorile, smo se letos odločili program razdeliti v več sklopov: (1) Corpus in njegova negotova telesa, (2) Ples na različnih straneh časa, (3) Paralakse teles, (4) Koreografija kot prenos: Yvonne Rainer in Trio A, (5) Situacije, premestitve, razpostave. To se nam zdi ustvarjalno in konstruktivno, ker si z izpostavljanjem koreografskih, političnih in socialnih problemov želimo intenzivneje nasloviti gledalsko opravilo in spodbuditi mišljenje tega procesa.

Nezmožnost odnosa, empatije in dotika, o katerih govori Franco Berardi Bifo v nekrologu Marku Fisherju, nezmožnost občutenja in razumevanja lastne telesne teže, načinov, kako se telo lahko giblje z njo, bremena, ki ga delimo zaradi nezmožnost dojetja, da se penetracije zloveščega sveta ne bomo rešili z zapiranjem v oklepe in nameščanjem antivirusnih programov v naša telesa – vse to v sodobnem plesu spodjeda sporazumevanje. Verjamemo, da je prihodnost sodobnega plesa v skupinskem telesu: kar mora sodobni ples rehabilitirati, je možnost telesnega odnosa in njegove prezence, ne reprezentacije. Resenzibilizacijo razumemo kot generiranje telesnih (materialno-gibalnih) šifer, odnosa teles, ki se izmikajo temu, da bi jih do konca nevtraliziral jezikovni kod. Ne želimo, da je vse dostopno takoj, podrejeno takojšnji zadovoljitvi potrošniških želja. Želimo čas in odnose, ki terjajo trajanje in postopnost. Upamo, da si boste z nami vzeli čas zanje.«

CoFestival 2017 ponudi enega najambicioznejših in najkonsistentnejših kuratorskih programov dotlej. V borbi za gledalce se kuratorska ekipa odloči poskusiti s septembrskim terminom, saj je to prvo leto brez festivala Ex ponto, ki je po navadi potekal v tem času. Tako se festival odvije prvi deževni teden po poletju in v času evropskega košarkarskega prvenstva. Ekipa terminsko odločitev obžaluje, ker obisk ni takšen, kot si ga je obetala. Festival je sestavljen iz 18 dogodkov, ki si jih ogleda 1686 gledalcev (94 na dogodek). Goran Bogdanovski po zaključku zapusti kuratorski kolektiv CoFestivala. Nomad Dance Academy Slovenija na programskem razpisu 2016‒2019 Mestne občine Ljubljana pridobi večletno financiranje.

2018

COFESTIVAL 2018 (23. 11.‒29. 11. 2018). CoFestival 2018 se začne v Zagrebu, kamor se z gledalci odpeljemo na ogled predstav hrvaške skupine BADco., ki je poleg Lucinde Childs osrednje ime festivala, njenim Zgodnjim delom pa posvetimo tudi sklop predavanj. Festival se zaključi s konferenco o kolektivu BADco., ki ga organiziramo v Galeriji Aksioma v Ljubljani. Izdaja 2018 se v pretežnem delu posveti delom zgodovinskega in sodobnega koreografskega konstruktivizma.

V Uvodniku v katalogu CoFestivala 2018 kuratorska ekipa zapiše: »Letošnji CoFestival bo odprl grški koreograf Christos Papadopoulos z izvrstnim kvartetom Opus, ki gledalcu zagotavlja tako intelektualni kakor tudi čisti estetski užitek. Neizmerno veseli smo, da bomo lahko v dveh večerih domačemu občinstvu predstavili sedem zgodnjih del ameriške koreografinje Lucinde Childs, in to prav v času, ko v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti poteka retrospektivna razstava, posvečena legendarnemu kolektivu Judson Dance Theatre, v katerem je koreografinja začela plesno pot. Postopkovnost in koreografski konstruktivizem, ki ga je ta kolektiv začel razvijati v šestdesetih letih, se je v zadnjih dveh desetletjih v svojevrstnem plesnem inženiringu preobrazil in izpopolnil pri izvrstnem zagrebškem kolektivu BADco., ki mu letos namenjamo posebno pozornost, njihova dela pa si bomo ogledali tako v Zagrebu kakor tudi v Ljubljani. Srbski plesalec in koreograf Marko Milić bo prvič po letu 2011 pri nas nastopil s poetičnim koreografskim stripom Lumi, v katerem se ukvarja s fenomenom spletnega zmenkarstva, z Ano Dubljević in Darja Janošević pa še v predstavi Koreoerotikon, v kateri se ustvarjalci ukvarjajo s konstrukti erotičnih plesnih teles v popularni kulturi in antičnih plesnih obrazcih. Slavni libanonski scenski in vizualni umetnik Rabih Mroué, ki je ljubljanskemu občinstvu dobro znan, bo z mednarodno zasedbo Dance On Ensemble v predstavi Slon koreografsko analiziral taktično telo v vojnih razmerah, izjemna nemška koreografinja in vizualna umetnica Anna Konjetzky pa bo v Odkruških ranljivo človeško telo konfrontirala z dinamičnimi prostorskimi situacijami, ki spominjajo na konstrukcije nemških gledališko-koreografskih eksperimentov avantgardnega Bauhausa. Nemška plesalka, koreografinja in pedagoginja Gisella Müller v predstavi Spet jaz, vendar ne sama v sodelovanju z zvočnima in radijskima umetnikoma Andijem in Hannesom Teichmannom proces konstrukcije koreografskega objekta postavi na stičišče med zvočnim in koreografskim prostorom. Med domačimi umetniki predstavljamo dve premieri: Mala Kline se v predstavi SONG ukvarja z ljubezenskimi vzgibi človeških ravnanj, Dejan Srhoj pa kompleksen proces tehnološkega razvoja robota, v katerem je kot koreograf sodeloval na Švedskem, predstavlja v mehatronični koreografiji Robot Nao. CoFestival bomo zaključili z dvema programskima konstantama: sodelovanjem s Slovenskim mladinskim gledališčem in s tematikami, ki se tičejo skupne jugoslovanske in deljene post-jugoslovanske zgodovine. Srbski umetnici Ana Vujanović in Marta Popivoda, ki zadnja leta živita in delata v Berlinu, se podpisujeta pod predstavo Narodna sprava: Krajine svobode, v kateri se s koreografskimi elementi lotevata vidikov ženskega antifašističnega boja v času druge svetovne vojne na območju nekdanje Jugoslavije.«

CoFestival se ponovno odvije novembra, sedma edicija CoFestivala pa obisk očitno in zaznavno stabilizira brez internih oglaševalskih taktik. Festival sestavlja 19 dogodkov, ki si jih ogleda 2009 gledalcev (106 na dogodek). Festivalsko vzdušje je praznično, javnost in ustvarjalci festivala zadovoljni. Kuratorski kolektiv zaključi, da si je CoFestival pridobil javno zaupanje in po sedmih letih zgradil svoje občinstvo, ne da bi se pri tem odpovedal kvaliteti in zahtevnosti dogodkov. Kuratorska ekipa Kino Šiška na večletnem projektnem financiranju 2018‒2021 Ministrstva za kulturo pridobi sredstva za CoFestival v znesku 30.470 EUR.

2019

KONFERENCA O MREŽI REZIDENC NORSE (8.–11. 4. 2019). Aprila razširjena kuratorska ekipa CoFestivala v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana v Kinu Šiška organizira Konferenco o mreži rezidenc NORSE. Na njej gostje različnih sodobnoplesnih organizacij z Zahodnega Balkana s predstavniki mestnih občin načrtujejo razvoj rezidenčne mreže, ki bi delno nadomestila deficit sodobnoplesne institucionaliziranosti v regiji. Konferenca je sestavljena tudi iz umetniškega programa, na katerem svoja dela predstavijo Anna Biczók (Precedenti za potencialno prihodnost, 2017), Mateja Bučar (Dvoriščno okno / Dancers Without Answers, 2018), Maja Delak (Samo za danes, 2018), Anna Kreitmayer in Sonja Pregrad (Tam in tukaj, 2018) in David Somló (Mandala, 2017).

COFESTIVAL 2019 (21. 11.‒27. 11. 2019). CoFestival 2019 se je posvetil vprašanju časa in tehnologije. »Prihodnost je negotova in nezagotovljena,« zapiše kuratorska ekipa v kataloškem uvodniku. Festival odpreta dokumentarec o šestih delovnih desetletjih ameriške koreografinje Deborah Hay in njena koreografija Ujemanje v izvedbi švedskega ansambla Cullberg, sklene pa ga plesna antiutopija Motnja Florencie Demestri in Samuela Lefeuvrea, ki predstavlja tudi prvo CoFestivalovo mednarodno koprodukcijo s finančnim vložkom. Analiza v temnem polju Jefte van Dintherja je s svojo afektivno naelektreno distopijo eden od festivalskih vrhuncev, prav tako javnost intenzivno nagovorita Doris Uhlich in Michael Turinsky z duetom Rejvmašina, ki vprašanje tehnologije prenese na kulturo hendikepa. Darko Dragičević in Martin Sonderkamp se s tehnološkimi vmesniki v Nosilcu zvoka ukvarjata s dekonstrukcijo subjekta, Neuspeh kot praksa Darka Dragičevića pa vprašanje spodrsljaja in neuspeha postavi v središče umetniškega ustvarjanja. Pretekle in bodoče mikropolitične teme zastopajo domači Tatovi podob, Darío Barreto Damas in Aleksandar Georgiev z duetom Mesečina ter James Batchelor s solom Hiperprostor. Jurij Konjar, Andreja Rauch Podrzavnik, Jaka Šimenc in Blaž Celarec se predstavijo z zvrstnim odprtim delom Ponedeljek ob devetih. Festival sklene dokumentarni film režiserke Alle Kovgan Cunningham (2019), ki nastane ob desetletnici smrti newyorške sodobnoplesne legende in ga v Ljubljani gledamo pred njegovo uradno svetovno premiero. V okviru festivala poteka tudi generalna skupščina evropske plesne mreže European Dancehouse Network.

Festival sestavlja 19 dogodkov, ki si jih ogleda 2688 gledalcev (141 na dogodek), in je najbolj obiskan festival v obdobju brez epidemičnih restrikcij in omejitev obiska. Kuratorski kolektiv sklene, da je ocena javnega zaupanja in izgradnje občinstva, ki jo je artikulirala ob pretekli ediciji, točna. Dejan Srhoj po zaključku zapusti kuratorski kolektiv CoFestivala.

2020

COFESTIVAL 2020 (25. 11.‒1. 12. 2020 in 28. 5.‒31. 5. 2021). Festival je zaradi razglasitve epidemije Covida-19 razdeljen na spletni del, takoj po sprostitvi epidemičnih ukrepov pa se maja 2021 odvije še v živo, vendar je zaradi strogih ukrepov in pogojev za obiskovanje kulturnih dogodkov razmeroma slabo obiskan. Že med spomladansko razglasitvijo epidemije leta 2020 se kuratorska ekipa začne ukvarjati z vprašanjem, kako se odzvati na nove razmere. Del festivalskega proračuna nameni trem ustvarjalnim ekipam, ki jih sestavljajo umetnice in umetniki, publicistke in publicisti, kulturne delavke in delavci, ki sodelujejo pri raziskavah izbranih tem. Nekateri se predstavijo na spletni izdaji z deli pod skupnim naslovom Začasna kreativna platforma.

Festivalski program, ki je posvečen praksam koreovokalistike z naslovom Ojačevalci glasov, kurirajo: Irena Z. Tomažin (gostujoča sokuratorica), Dragana Alfirević, Mitja Bravhar, Rok Vevar in Jasmina Založnik. Filmsko-diskurzivni in koncertno-plesni program, ki ga gledalci novembra 2020 spremljajo na spletu, uvede serija predavanj, projekcij in delavnic z naslovom Ojačevalci glasov (Irena Z. Tomažin, Rok Vevar, Luka T. Zagoričnik, Jule Flierl, Igor Dobričić idr.), filmski program o Valeski Gert pospremita Jule Flierl in Irena Z. Tomažin, dokumentarec o ameriški plesni inovatorki Anni Halprin pa Vala Foltyn in Rok Vevar. Festival gosti spletna koncerta Sainkho Namtchylak in Iva Dimcheva ter nekaj spletnih delavnic. Diskurzivni program se v letu 2021 z nekaj dodatnimi povabili k pisanju razvije v tematsko številko revije Maska, ki jo uredijo Jasmina Založnik, Pia Brezavšček in Rok Bozovičar.

Petnajst spletnih dogodkov preko Zooma ali kasnejšega ogleda na YouTube (do 4.12.2020) doseže 870 obiskovalcev (58 na dogodek). Nomad Dance Academy Slovenija na programskem razpisu 2020‒2023 Mestne občine Ljubljana pridobi večletno financiranje.

2021

Maja poteka kratka izdaja CoFestivala 2020, ki ga zaradi zdravstvenih razmer ni bilo mogoče uresničiti v letu 2020. Program je okrnjen, saj vrsta mednarodnih kolektivov zaradi oteženega prehajanja meja ne more pripotovati, letalski promet je moten, primerijo pa se tudi primeri obolenj za Covidom. Obisk festivala je nizek, saj vrsta domačih obiskovalcev nima potrebnega zdravstvenega potrdila za vstop na javne dogodke ali pa se jim ti zdijo zdravstveno tvegani. CoFestival se začne tik po odprtju javnih kulturnih prostorov konec maja s predstavo Andreje Rauch Podrzavnik Posebna izdaja, Jule Flierl predstavi koreovokalni solo Nameravam peti, Sergiu Matis predstavi koronsko delo Nemir, festival pa sklene serija koreovokalnih kompozicij berlinskega kolektiva Maulwerker. Štiri predstave si ogleda 150 gledalcev (38 na predstavo).

COFESTIVAL 2021 (25. 11.‒2. 12. 2021). Četudi je CoFestival 2021 podvržen omejitvam obiska, se njegov srečni teden odvije v času, ko v Ljubljani zaradi različnih razlogov ni obilja gledaliških ali plesnih dogodkov. Povpraševanje po predstavah je izjemno. Pred festivalom se na Krakovskem nasipu ob Ljubljanici odpre razstava fotografij, saj se napoveduje CoFestivalova jubilejna deseta edicija, nekaj dni pred začetkom pa se začne delavnica plesne kritike. Festival odpre nemška koreografinja Isabelle Schad s kolektivnim delom Odsev, zaradi katerega so v Kinu Šiška zgradili poseben vrtljiv oder. Stara znanca ljubljanskega občinstva Jonathan Burrows in Matteo Fargion domačo javnost navdušita z legendarnim Duet, kjer oba sedita in Pisanje na novo. Anna Nowicka in Roni Chadash se predstavita z dvema različnima solističnima deloma, zelo dobro je obiskana tudi plesna delavnica bolgarskega umetnika Jasena Vasileva, na zaključni predstavitvi katere več kot dvajset udeležencev v različnih tempih izvaja isto partituro. Zvrsti se serija diskurzivnega in filmskega programa, na katerem kuratorska ekipa z gledalci obravnava temo »raziskovanje gibanja«.

»Da pa je ‘raziskovanje gibanja’ lahko postalo del umetniških del in njihove recepcije, je morala v sodobnem plesu sovpasti cela vrsta načrtnih in naključnih situacij, okoliščin in pogojev, ki jih na tem mestu ne moremo obravnavati, lotili pa se jih bomo z našim letošnjim programom. Med ključnimi pa je bila vendarle prepričanost javnosti in plesnih umetnikov, da se v dogodkovnih umetniških praksah (ali oblikah) v prostoru in času, ki so ga gledalci in umetniki pripravljeni deliti, lahko postopoma razvije tudi kaj, kar ni imelo končne oblike že pred dogodkom. Četudi se danes to zdi nekam samoumevno, sredi dvajsetega stoletja ni bilo tako. Takrat je imela svojo odprto obliko v razmeroma jasnih in spremenljivih stilnih okvirih izključno jazzovska glasba, šele ko so javno legitimnost pridobili aleatorični načini glasbenega komponiranja, ki so z neobičajnimi notacijami terjali, da poustvarjalec v izvajanje skladbe vloži večji delež lastne interpretacije, so se razpoložljiva in razmeroma uspešna umetniška znanja lahko na postopkoven način vključila tudi v področje sodobnega plesa in moderne skulpture.

Razvoj, ki so ga od srede petdesetih do konca sedemdesetih let doživela ta umetniška področja, je proizvodnjo in recepcijo teh umetnosti temeljno spremenil. Od takojšnje sinhronizacije umetniških stilov in gledalskih okusov, ki so dela bodisi zavračali, bodisi sprejemali, se je interes umetnikov in gledalcev osredotočil na to, kar pred njihovimi telesi in očmi nastaja in se razvija sproti, po navadi skladno z izhodiščnimi dogovori, zastavki ali koncepti. V proizvodnjo in recepcijo plesa je vstopil razvojni ali postopkovni čas, z njim pa tudi jezik, s katerim se je izkazoval interes, da se izkustvene plasti plesa pretvorijo v besede, izraze, termine in pojme, ki bi jim zagotovili pripadajočo racionalnost. Raziskovalnost.«

V drugem delu festivala gledalce navduši Sheena McGrandles z duetom Zamišljeno, eden od vrhuncev festivala pa je prav gotovo hipnotična predstava ION CoFestivalovega starega sodelavca Christosa Papadopoulosa. Festival skleneta izjemna domača umetnika: Vito Weis s solom Slaba družba in Snježana Premuš z odprtim delom Vsak zdaj je čas, prostor.

Zaradi epidemičnih ukrepov, predpisane razdalje med sedeži in največjim dovoljenim številom gledalcev na posameznem prizorišču je število obiskovalcev omejeno in zaradi tega okrnjeno. Prvič se zgodi, da gledalci CoFestivala ostajajo pred vrati prizorišč. Na festivalu si 14 dogodkov tako ogleda skupno le 1097 gledalcev (78 na dogodek). Vzdušje na festivalu je izjemno, praznično in vzneseno.

»Ta ‘javna stičnost’ sodobnega plesa, ki se odvija med gledalstvom in umetniškim plesnim delom, je hkrati po našem prepričanju v sodobnem trenutku globalnega sveta tista skupnostna potencialnost, ki zaradi svoje telesnosti vsebuje inherentno političnost. Predvsem zaradi tega, ker naše načine nematerialne, segregirane in virtualne delovne proizvodnje razkriva s svojim materialnim (telesnim, prostorskim in časovnim) negativom, s katerim naših življenj ni mogoče več tako zlahka virtualno nadzirati, disciplinirati ali koreografirati njihovih želja. Prav zaradi tega se nam zdi že od samega začetka CoFestivala nujno afirmirati širok spekter plesnega dela, ki ga ne predstavljajo izključno gotove in nespremenljive oblike stabilnih koreografij. Ne zanima nas samo, kaj naša individualna ali kolektivna telesa so, ampak kaj lahko šele postanejo; ne zanima nas zgolj identiteta, ampak predvsem razlika, ne zanima nas samo, kako vešče se lahko telo premika, ampak ali se je sposobno z dotikom ali stikom odzvati na naše telo, si vzeti svoj pripadajoči čas, odpreti prostor skupnega in z nepredvidljivimi zamislimi poiskati oblike ali prehode stičišč, ki jih samo ne zmore načrtovati.

Od vsega, kar se ima zgoditi na programu CoFestivala 2021, nas najbolj veseli, da bomo gostili privlačne, fascinantne in gledljive in uspešne predstave, ki pa jim je nemara skupno to, da se pogled in ples srečujeta tako na odru, kakor tudi v avditoriju. Raziskovanje gibanja je v zgodovini sodobnega plesa namreč konstitutivno določilo to, da sta pogled in ples zavzela skupno, neločljivo mesto: da je vsaka plesalka hkrati tudi natančna gledalka lastnega početja, lastne izkušnje in da se izkušnja gledalke v ključnem trenutku znajde sredi plesa ali koreografiranja estetskega doživljaja. Tu se v plesu začne zgodba emancipirane gledalke,« festivalska ekipa zapiše v svojem kataloškem Uvodniku.

2022

Kuratorska ekipa na večletnem projektnem financiranju festivalov za obdobje 2022‒2025 Ministrstva za kulturo, na katerega se prijavi Center urbane kulture Kino Šiška, pridobi sredstva za CoFestival v znesku 33.250 EUR.

Enajsti CoFestival bo potekal v Kinu Šiška, Stari mestni elektrarni in Lutkovnem gledališču Ljubljana od 25. novembra do 1. decembra. CoFestival 2022 lahko razdelimo na tri tematske sklope. Prvi koreografsko snov obravnava skozi kolektiven ali subjektiven čas (Moritz Ostruschnjak, Michiel Vandevelde, Mateja Rebolj in Magdalena Reiter, Alma Söderberg in ansambel Cullberg), drugi telo in življenje motri skozi prizmo virtualne in digitalne krajine (Yuske Taninaka, Aleksandar Georgiev z ekipo, Barbara Matijević in Giuseppe Chico), tretji pa sodobni trenutek pretvarja v poetično podobo, ki se neizogibno izteka v naravo (Věra Ondrašíková s kolektivom, Mala Kline).